Popoldne na konjskem hrbtu s SelectBoxom

Že velikokrat sem slišala, da je jahanje eno najlepših doživetij. A dokler tudi sama nisem preživela popoldneva na konjskem hrbtu, sem o tem lahko zgolj poslušala. V današnji reportaži te bom popeljala skozi dogodivščino, ki jo lahko doživiš tudi ti! Obiskala sem Ranč Mrcina v Bohinju in preživela čudovito popoldne v družbi islandskih konj in narave. Če se navdušuješ nad jahanjem, si oglej ponudbo Ranča Mrcina v darilnih paketih SelectBox TUKAJ >>

Bohinj, ta mali kraj, skrit na »konec poti«, je zares raj pod Triglavom. Kadarkoli ga obiščem, me narava popolnoma prevzame. Ker pa nisem ravno zagrizena »hribolazka« in raje ležerno postopam ob jezeru, med raziskovanjem Bohinja počnem druge zabavne stvari. Ena izmed njih je bilo tokratno jahanje. Težko si predstavljam boljše okolje za mirno ježo in občudovanje narave, kot je Bohinj.

Na konjskem hrbtu sem sedela zgolj enkrat, že dolgo let od tega. Zato sem bila kar malce nervozna, če bo vse v redu. A seveda je bil moja živčnost čisto odveč.

Ranč Mrcina je nekaj minut vožnje oddaljen od Ribčevega Laza, v vasi Studor. Parkirava in že od daleč občudujeva te veličastne živali – konje. Res so krasni. Eni večji, drugi manjši – islandski konji. Ker nimam nobenega »prigrizka« za njih (jabolka ali česa podobnega), jih zaenkrat raje opazujem in še ne silim v njih, čeprav vem, da so vajeni ljudi. Če bodo hoteli, bodo že sami prišli po mero »čohanja«.

Maja nama postreže z izčrpnimi navodili in zgodbami o konjih

Vstopiva na ranč in že naju toplo pozdravi do ušes nasmejana Maja, ki že od otroštva poletja preživlja na ranču. Čez teden pravnica, za vikende pa oskrbnica konj, je o delu s konji vsaj tako dobro podkovana, kot so podkovani konji – odlično torej!

Preden se lotimo prvih korakov, nama pove malce več o islandskih konjih, ki jih bova danes jezdila. Znani so po tem, da so mirni, ubogljivi in nadvse vzdržljivi. Vsak islandski konj lahko  na hrbtu nosi približno tretjino svoje teže, brez da bi pri tem nastale možnosti za poškodbe. Obenem so bolj primerni za začetnike (kot sva midva), saj so nižji in je ljudi manj strah, kot pa na velikih konjih. Po tradiciji tudi velja, da ima vsak islandski konj ime s pomenom. Najinima je bilo ime Asta (ljubezen) in Fiola.

Med pogovorom se že povežem s Fiolo, belo kobilo, ki počiva ob ogradi. Malo jo pobožam po grivi in se vmes odločim, da bom jezdila njo. Maja razloži, da konje precej motijo obadi in muhe, ki se jih tudi z raznimi naravnimi preparati ne da čisto odgnati. Zdaj mi je jasno, zakaj se vsake toliko Fiola besno prestopa in kaj kmalu se ji pridružim, saj so požrešni obadi napadli tudi mene. No, to je pač poletje v naravi, prav veliko ne moreš storiti.

Izbereva jahalni čeladi in že smo pri poduku o stremenih in uporabi uzd. Maja nama pokaže, kakšna je optimalna dolžina stremen od sedla do dela, kamor upneš stopali. Dolžina naj bi bila približno enaka dolžini iztegnjene roke. Seveda obstajajo izjeme in dolžino stremen si lahko prilagodiš tudi, ko že sediš na konju.

Opozori naju tudi, naj ne hodiva preblizu konja, kadar sva za njim – tam naju namreč ne vidi in naju lahko nehote brcne.

Kako uporabljati uzda? Vedno jih vrži napeta, sicer konj nima »komande« in bo pač počel tisto, kar mu ustreza. V tisto smer, v katero želiš zaviti, na tisti strani moraš močneje potegniti za uzdo, da konju nakažeš smer. Če pa ga želiš ustaviti, uzdi potegneš bolj k sebi. In kako konju nakažeš, da gre hitreje, če se ustavi? S petami ga malo spodbodeš – in ja, če to narediš zelo nežno, se ne bo zgodilo nič. Seveda pa je treba s konjem delati z občutkom, saj je živo bitje.

Vsak konj ima svoj karakter in pri prvih korakih te preizkusi

Po vseh uvodnih navodilih in pogovoru, je čas, da sedem na konja. Povzpnem se v sedlo in se kar se da udobno namestim. Sprva je malce nenavaden občutek, ker ne vem točno, kaj naj počnem z nogami – te naj namreč ne bi bile čisto sproščene, temveč ves čas malce aktivne. S Fiolo se sprehodim prvi krog po ogradi in potem se že hoče vrniti nazaj na prostor za počitek. Maja mi pove, da me preizkuša in da ji ne smem dovoliti, da bi ona vodila mene. Torej ji ne dovolim, temveč jo napotim nazaj na pot. Narediva nekaj krogov v vsako smer, da se navadiva ena druge, ter da spoznam osnove ježe.

Po približno pol ure sprehajanja (počasnejšega in hitrejšega) znotraj ograde se lahko odpravimo na mirno ježo po okolici. Maja naju opozori, da se konji zelo radi pasejo po okoliških travnikih in da jim načeloma tega ne smeva dovoliti. Ko se bomo ustavili, konjem torej ne pustiti, da začnejo malicati, ker jih bo potem težje spet pripraviti do nadaljnje ježe.

Trojica, vsak na svojem konju, odrinemo iz ranča proti gozdnim potem. Maja, z velikim konjem Čilijem spredaj, midve s Fiolo v sredini in Asta z Maticem na hrbtu, zadaj. Sprva jezdimo po cesti, da pridemo do gozdne poti. Srečamo dva avtomobila in konji so čisto mirni. Vmes si še popravljava stremena, saj sčasoma ugotoviš, da je ježa malce naporna za noge (ker se moraš aktivno držati v sedlu in stiskati konja z nogami, te začnejo rahlo boleti kolena).

Konji so vajeni poti in točno vedo, kje so predeli, kjer lahko hojo pospešijo v lahkoten tek. Maja nama seveda vnaprej pove, da bomo šli zdaj malo hitreje in naj se pripraviva ter dobro primeva uzde. Čez nekaj trenutkov že vsi trije konji združno pospešijo in ritem ježe se spremeni. Ko spet upočasnimo zaradi bolj kamnite poti, se zadovoljno strinjava, da je ježa zares zabavna in da pospešen korak prav prija.

Prečkamo cesto in spet smo med travniki, konji pa pospešijo. Narava je prekrasna, le vsake toliko nas zmoti kakšna »zaseda« obadov, ki nagaja predvsem konjem. Pot čez gozdove traja slabo uro, vmes pa se seveda ustavimo za obvezen »selfie«. Ob poti lahko občudujemo barvito bohinjsko rastlinje, ki je v tem letnem času vidno samo še na nepokošenih travnikih. Zemljevid različnih tur, ki jih ponujajo na Ranču Mrcina, si lahko ogledate TUKAJ >>

Ko je ježe konec in se vrnemo na ranč, naju sicer malce bolijo sedne kosti, drugače pa sva presrečna, da sva odkrila še eno izmed stvari, ki jo bova z veseljem ponovila še večkrat. In če se sprašuješ, ali je jahanje na Ranču Mrcina primerno za darilo za tvoje bližnje, je odgovor vsekakor DA! Težavnost prilagodijo tvojemu predznanju, celotna ježa pa je izvedena varno in nadvse prijetno. Pa še v naravi si in družiš se s prelepimi konji. Vabljen/a k ogledu ponudbe Ranča Mrcina v bogato založeni ponudbi SelectBox darilnih paketov TUKAJ >>

SelectBox je ime za izvirne darilne pakete, ki ponujajo izjemna doživetja in nepozabne izkušnje. Celoten program obsega preko 1800 različnih možnosti, ki jih najdete v 26 različnih darilnih paketih. Vabimo vas k ogledu celotne ponudbe SelectBox, ki jo najdete na spletni strani www.selectbox.si