Kuhano vino

Bližajo se hladnejši dnevi, ko po stojnicah in lokalih zadiši po kuhanem vinu. Eni imajo raje belega, drugi rdečega, vsekakor pa nas enako dobro pogrejeta oba.

Kuhano vino, po angleško mulled wine oziroma v nemščini poznano kot glühwein, v Skandinaviji kot glögg, drugod pa prepoznano predvsem po izrazu hot wine, je alkoholna pijača, ki so ji primešana sladila in nekatere začimbe kot so cimet in klinčki ter dodano sadje, ponavadi agrumi, rozine in podobno. Lahko se servira hladno ali toplo, priljubljeno je predvsem toplo, ki nas v prihajajoči zimi dodobra pogreje. Tradicionalno se je kuhano vino pilo predvsem okoli božiča in noči čarovnic. Postopki priprave so si zelo podobni, glavna razlika pa je seveda v izbiri vina, saj ima vsaka dežela svoje vino in čeprav predvideva osnovni recept le črno vino, se je uveljavila tudi raba belega vina, posebno ponekod v Nemčiji in Italiji.

Prvi zapisi o kuhanem vinu segajo vse tja do prvega stoletja našega štetja. Rimljani so prvi zabeležili pitje pogretega in začinjenega vina. Zaradi velikih popotovanj in misijonarstva po celotni Evropi so vino in kulturo vina ter vinogradništva hitro prenesli po širši okolici, vse do Škotske in po celotni dolžini Donave, vse tja do izliva v Črno morje.

Priljubljenost kuhanega vina se je v viktorijanski Angliji povečala. Ta prijetni topli napitek so uživali večinoma v času božiča. Vedno več je v tem času zaslediti tudi receptov o kuhanem vinu in podobnih napitkih iz pregretega alkohola.

Na območju srednje Evrope je med bolj prepoznanimi nemško kuhano vino ali glühwein, ki je v zimskem času dostopno povsod, kjer stežejo pijačo ter na številnih božičnih sejmih. V nemško govorečih državah je prvo obeležje kuhanega vina mogoče zaslediti okoli 1420, pripisujejo pa ga nekemu nemškemu plemiču.

Receptura
Ker je, kot smo že omenili, kuhano vino poznana pijača med različnimi narodi, zanjo obstaja precej receptov, ki pa temeljijo na zelo podobni osnovi.

Ob tem, da je potrebno izbrati vino, ki ga bomo kuhali v kuhano vino, je posebna pozornost namenjena vretju pripravka, ki lahko poteka na kratek ali počasen način. Z vretjem lahko reguliramo željeno količino alkohola v pijači, da bo resnično po našem okusu. Pri počasnem vretju je treba biti pozoren na dodajanje sladkorja in drugih sestavin, je pa ta način najbolj primeren, ker lahko z njim najbolje nadziramo okus napitka. Kuhano vino torej raje pripravljajmo dolgo časa pri nizki temperaturi. V vino zamešamo sladkor in začimbe že na začetku segrevanja in ob tem stalno mešano, da se vse sestavine stopijo in dobro napojijo.

Najpogostejši dodatki kuhanemu vinu so klinčki, cimet, janež, bezeg in muškatni orešek, pa tudi druge začimbe, odvisno od okusa. Večkrat se v pripravek zakuhajo limonine in pomarančne lupine, ponekod tudi krhlji, vendar spadajo ti napitki že med punče.

Ker se kuhano vino pije že več stoletij, se je ustalila navada, da ga pripravljamo na raznih veselicah in sejmih, kar ga je uvrstilo med narodne jedi, ali bolje, med kmečko hrano alpskih pokrajin. Hladno kuhano vino pa, čeprav so ga prvi ponujali sicilski kmetje, spada med prefinjene jedi visoke kuhinje in se servira kot posebnost.

Ker so torej tradicije in recepture zelo raznolike, ni vrag, da si vsakdo lahko poišče ali pa kar skuha takšno kuhano vino, ki mu bo najbolj po godu.